Odgovor je: RODOVNIŠKEGA!

Pa povejmo kaj sploh je rodovnik?
Rodovnik ni le list papirja, ki ga potrebuje nekdo, ki bo s psom hodil na razstave ali tekmovanj ampak je mnogo več in potrebuje ga tudi kuža, ki bo le hišni ljubljenček.

Rodovnik vsebuje veliko podatkov:
- rodovniško ime psa in rodovniško ime njegovih prednikov tri generacije nazaj
- rojstni datum, pasma, številka vpisa v rodovno knjigo, tetovirna številka (ki se sklada s številko, ki jo ima pes vtetovirano v ušesu ali notranji strani stegna)
- podatki o vzreditevlju

Kasneje se v rodovnik vpisujejo tudi razni drugi podatki:
- podatki o lastniku
- izvidi zdravstvenih pregledov, ki so potrebni za pridobitev vzrejnega dovoljenja
- telesna ocena
- uspehi na razstavah
- rezultati delovnih izpitov npr. pri delovne pasme ali rezultati naravni zasnov npr. pri lovskih pasmah.

V zadnjem času se je v Sloveniji  razpasla vzreja nerodovniških psov, ki pa dosegajo komaj kaj nižje cene od rodovniških mladičev. Najpogostejše razlage so, da eden od staršev ni dobil rodovnika, ker je bil "nadštevilen mladič" ali pa, da ni dobil vzrejnega dovoljenja, ker "nima izpita oziroma mu manjka zob". Takih ali drugačnih razlag je še ogromno. In vse so le voda na mlin "šteparjev" nerodovniških psov, ki jih prodajajo kot čistokrvne oz. rodovniške. Ni odveč, da veste, da je tak kuža brez rodovnika MEŠANEC. 

Vsak kupec psa se mora zavedati, da v Sloveniji že več kot 10 let dobijo rodovnike vsi mladiči v leglu, vzrejnega dovoljenja pa ne dobijo le psi, ki nimajo zadovoljivih rezultatov npr. slikanja kolkov (dovoljeno je parjenje z A, B in C), ne ustrezajo standardu (preveliki, premajhni, nepravilen ugriz, nepravilne barve itd.) in nimajo tipičnega značaja (če navedemo pri zlatih prinašalcih npr. da nimajo nič prinašalskega nagona, se bojijo vode, so agresivni do ljudi, ali psov, so nasprotno preveč plašni...).

Kar pomeni, da če nekdo kupi mladička brez rodovnika, da je ravno kaj od navedenega vzrok, da nima rodovnika. To pa potem pomeni veliko verjetnost, da ima tak mladiček podobne hibe, kot njegov prednik. Pa si tega res želimo?

Kaj hitro bodo stroški zdravljenja pri veterinrju nekajkrat večji od stroškov, ki bi jih imeli z nakupom rodovniškega kužka. Ali se čudimo, da pa naš kuža, ki je brez rodovnika, malo drugačen, kot je od prijatelja z rodovnikom.

Z nakupom nerodovniškega kužka smo podprli masovno proizvodnjo psov pri preprodajalcu, pri katerih običajno lahko dobite pse poljubne "pasme". Kužki pri takih preprodajalcih živijo v nemogočih razmerah, psice parijo ob vsaki gonitvi in so namenjene le masovni proizvodnji kužkov. Pa res to želimo podpirati ali je recimo bil to rezultat neše nevednosti.

Tudi vsi ki so vam prodali psa brez rodovnika in trdijo, da je čistokrven in natvezijo razloge zakaj nima papirjev skrivajo nekaj, kar za vas kot kupca mladička nikakor ni ugodno. Običajno opazimo stvari šele takrat, ko naš kuža odraste ali se pojavijo kake težave (npr, zaradi parjenja v sorodstvu, zaradi zdravstvenih težav predniko npr. displazije). Le redki imajo srečo, da je vse v redu.

V prid rodovniku govori tudi dejstvo, da je rodovnik neke vrste osebna izkaznica psa. V današnji dobi interneta lahko najdemo v bazah podatkov oziroma na ostalih internetnih straneh večino psov, ki so napisani v rodovniku, z vsemi podatki o njih. Tako bomo vedeli kaj lahko pričakujemo od psa, saj se
večkrat določene lastnosti itd. prenašajo s preskokom ene ali celo več generacij!

Preberite še nekaj člankov na to temo:
Članek na portalu MojPes.net
Članek o nakupu psa pri preprodajalcu TUKAJ

DOMA IMAM PSA, KI SEM GA VZELA V ZAVETIŠČU. STAR JE 2,5 LET, JE ŠKOTSKI OVČAR. IMAVA PA ENO VELIKO TEŽAVO. POVSOD OKOLI DOMA LAJA IN TEČE ZA AVTOMOBILI TER KOLESI. ZANIMA ME, ČE VESTE, KAKO NAJ GA TEGA ODVADIM? POVEM NAJ ŠE, DA TO POČNE SAMO V BLIŽINI DOMA, DRUGOD JE MIREN IN PRIDEN.

Odgovor:
Vaš 2,5 let star kuža ima naučeno tekanje za avtomobili in kolesi in vi seveda ne veste, kako se je tega naučil. Sedaj pa je potrebno to odvaditi. Pri tem bo potrebna velika mera vztrajnosti in doslednosti. Predvsem morate vsako situacijo, ko se to dogaja imeti pod kontrolo, zato mu to preprečite, ko vas ni zraven (torej, da ima ograjen prostor, ali kako drugače nedostopnost do vozil). Ko pa bosta vadila, pa to obvezno delata na vrvici – kratki tako, da je pes blizu vas. V eni roki imate najboljše priboljške (posebna klobasa, sir v koščkih…, kar ima pes izjemno rad).

Vajo delate tako:
Stojite s psom na kratki vrvici, ko se mimo pelje vozilo, tako, da pes ne odteče od vas! Ko se zažene za vozilo, ne rečete nič, ampak samo čakate, da vas pes pogleda – rečete JA in daste priboljšek in  – to ponavljate. S tem boste dosegli to, da mu ne bo več zanimivo drugo, kot vi s priboljški – to je šolanje s pozitivno motivacijo.

Druga metoda je ta:
Samokaznovanje: na dolgi vrvici stojite s psom tam, kjer teka, in samo stojite. Ko skoči za vozilom se bo na koncu vrvice »s svojo silo zategnil« IN VAŠA VLOGA JE NASLEDNJA: v tem trenutku ne smete reči ničesar, ker bo sicer to kazen povezal z vami. Počakate, da pes pride k vam in rečete JA in date psu priboljšek.

Pomembno je, da ni nikoli sam in brez vrvice, ko se pojavi možnost tega problema. Delo bo dolgotrajno, ker se je dolgo že utrjevalo: 2,5 let; toda z doslednostjo in vztrajnostjo se bo dalo rešiti problem.

Priporočam vam obisk ene šole za pse; k nam v Ljutomer najbrž ne bo možno, zato priporočam KD Krim in Švrk v Ljubljani, kjer poznam odlične strokovnjakinje za šolanje psov. V zavetišču Ljubljana ponujajo celo posebno šolanje psov vzetih iz zavetišča.

Pa veliko volje in zadovoljstva vam želim

Marija Kralj

Glede na to, da je že mesec junij in smo s spomladanskim tečajem agilityja že na polovici, priporočamo, da se v tečaj agilityja vključite meseca septembra, ko bo društvo razpisalo jesenske tečaje.

Sam tečaj agilityja traja 20 ur in sicer 1x do 2x tedensko, odvisno od dogovora med tečajniki in inštruktorjem. Po opravljenem 20-urnem tečaju pa vodniki lahko obiskujejo organizirane treninge in se pripravljajo za udeležbo na tekmovanjih.

Aleksandra Horvat

S pravimi treningi agilitya je priporočljivo začeti takrat, ko je pes odrasel.

To je pri starosti okrog 12 mesecev. Pred tem pa lahko s psom delamo vaje, s katerimi utrjujemo poslušnost, željo po igri in vodljivost, kar je osnova za nadaljnje učenje agilityja.

V agilitiyju se lahko pomerijo vsi psi ne glede na to ali so pasemski ali ne. Za udeležbo na tekmovanju ni pogoj čistokrvnost, razen za udeležbo na kvalifikacijah za svetovno prvenstvo in tekmovanjih za državno prvenstvo (DP). Tudi mešančki sicer lahko tekmujejo na tekmah DP in kvalifikacijah za svetovno prvenstvo, vendar se njihovi uspehi ne seštevajo v končno uvrstitev.

Za sodelovanje na tekmovanjih v agilityju morajo sodelujoči izpolnjevati naslednje pogoje:

Uradna tekmovanja

Uradna tekmovanja, ki jih priznava FCI (KZS), so tekmovanja, na katerih se pridobi diploma v agilityju po pravilih FCI (KZS). Uradna tekmovanja so lahko tudi tekmovanja za državno prvenstvo, tekmovanja za kvalifikacije na svetovno prvenstvo v agilityju in druga tekmovanja, ki jih določi FCI (KZS). Tekmujejo lahko vodniki s psi vseh pasem z rodovnikom, ki ga priznava FCI, in so starejši od 18 mesecev. Lastnik/vodnik mora biti član kluba - društva, ki je včlanjeno v nacionalno organizacijo, članico FCI. Udeleženci tekmovanja morajo imeti delovno knjižico za agility, v kateri so vpisana vsa tekmovanja in doseženi rezultati, ali izkaznico-licenco, ki jo izda nacionalna kinološka organizacija.

Neuradna tekmovanja

Udeležijo se jih lahko vsi psi, starejši od 18 mesecev, z ali brez rodovnika, lastnik/vodnik pa mora biti član kluba - društva, ki je včlanjeno v nacionalno organizacijo, članico FCI. Tekmovanj se ne morejo udeležiti breje psice, goneče se psice, bolni ali ranjeni psi in psice. Psi, ki prihajajo iz ali gredo v območje, okuženo s steklino, morajo obvezno imeti veljavno potrdilo o cepljenju proti steklini. Vodnik mora biti član društva ali kluba nacionalne kinološke organizacije. Tekmovalci/psi iz drugih držav morajo dokazati, da so člani nacionalne kinološke organizacije, ki je članica FCI, in da tekmujejo na uradnih tekmovanjih v njihovi državi.

Aleksandra Horvat

Ni priporočljivo, saj je bil mladiček vzet iz svojega krdela (legla) in je takojšnja osamitev velik stres zanj. Če je le možno, bodite prve dni čim več časa z njim, da se naveže na vas, ob tem pa ga na pozitiven način spoznavajte tudi s pesjakom.

Prve noči ga namestite čim bližje spalnice, da ne bo doživljal stresnih »jokavih prvih noči«, ampak prijetno okolje v novem domu, kjer ve, da lahko zaupa svojim novim «krdelnikom«. Potem ga lahko oddaljujete od spalnice brez problemov…in tako bo brez stresa sprejel poznejše spanje v pesjaku. To mu bo pomagalo, da se bo razvil v samozavestnega psa.

Ni priporočljivo, mnogi psi ne prenašajo mleka; od mlečnih izdelkov je najboljši jogurt in skuta.

Najprimernejša je kletka – razstavna kletka. Kletka naj bo večja – tako velika, da bo primerna za odraslega psa. Z bivanjem v kletki zaščitimo mladička pred poškodbami, ki si jih lahko povzroči z grizenjem različnih nevarnih predmetov, kot so električni kabli…, obenem pa preprečimo škodo na pohištvu, ki bi nastala zaradi grizenja mladička, kar zelo rad počne.

Najpomembneje pri tem je pravilno navajanje psa na kletko, da ne dobi mladiček odpora do nje, ampak jo vzame za svoj priljubljeni prostor. Navajanje na kletko poteka tako, da mladičku dajemo v kletko priboljške, ga hvalimo in ne zapiramo. Vedno vadimo takrat, ko je utrujen.

V naslednji fazi zapremo kletko za toliko časa, kolikor se ukvarja z žvečenjem kosti iz kož, bikovke ali drugih priboljškov. Po prvem zapiranju odpremo kletko prej, preden začne prositi za izhod. Če se zgodi, da začne cviliti ali kako drugače izsiljevati izhod, počakamo trenutek, ko je miren in takrat odpremo.

Psu v kletko ne dajemo plastičnih igrač ali drugih predmetov, katere lahko pes razgrize in pogoltne. V kletko damo za psa namenjene priboljške za zvečenje, od igrač pa Kong za grizenje, napolnjen s priboljški ali pa arašidovim maslom, od kosti pa pridejo v poštev edino surove goveje kosti.

POMEMBNO: Za spanje ponoči mladičku kletko pregradimo tako, da ima spalni prostor čim manjši primeren njegovi velikosti.(tako, kot mladiček raste, tako povečujemo spalni prostor). To je najboljši način, da ga naučimo sobne čistoče, da nam bo »povedal s cviljenjem, ali kako drugače« kdaj mora na potrebo. In če ga bomo slišali in spustili na prosto, ter zunaj ob opravljanju potrebe pohvalili, ne bomo imeli problemov z opravljanjem potrebe v stanovanju!

Tudi 3-letnega psa lahko pripeljete v tečaj.

27.8.2006 ob 10.00 uri bo na vadbenem prostoru ŠKD Ljutomer Križevci potekal informativni dan. Vabljeni ste, da se ga udeležite in dobili boste vse potrebne informacije o šolanju in primernosti tečaja za vašega psa.